Prispevajte tudi vi!

nosilca:
Gibanje Gibanje Nase zgodbe Nase zgodbe Nase delo Nase delo Drugi o nas Drugi o nas Podporniki Podporniki Poskodbe Poskodbe
Naše zgodbe Kako se nam pridružite?

Vsaka zgodba je drugačna

Naši predavatelji so se v prometni nesreči poškodovali v povprečju pri le 22ih letih.. Ko se šele začneš postavljaš na svoje noge. Poškodba pa jim je prinesla nov pogled na svet in novo voljo do življenja. Tako svojo težko izkušnjo prenašajo naprej, saj želijo skozi svojo zgodbo vplivati na večjo ozaveščenost o varnosti v cestnem prometu…s ciljem, da naša zgodba ne bi nikoli postala vaša…

Matej Lednik

Motorji so bili moja strast že odkar se spomnim… Uradno sem jih začel voziti pri 14 letih, neuradno pa že od prvega razreda. Zelo rad sem se vozil po ovinkastih cestah, takšnih, nam motoristom pisanih na kožo. Dokler se nisem po lepem avgustovskem dnevu zbudil v bolnišnici – zlomljena hrbtenica, poškodovana hrbtenjača…


Peter Planinšek

Bil sem poklicni voznik tovornega vozila. Na službenih poteh sem bil priča številnim nesrečam, tudi tistim s smrtnim izidom. Ob pogledu nanje me je vedno oblila kurja polt. Kljub vsemu videnemu, sem se počutil varnega v kabini tovornjaka. Menil sem, meni pa se to ne more zgoditi. A kaj kmalu sem ugotovil, da je to mnenje zelo zmotno. Zaradi tuje napake sem postal invalid!


Borut Pervanja

Pravkar sem se zaposlil... Pravi razlog, da smo se s prijatelji odpravili na pijačo, dve ali tri... Po nekaj popitih kozarčkih smo drug za drugim začeli odhajati. Ker sem imel vozniški izpit že nekaj mesecev, avta pa se mi ni dalo pustiti pred lokalom, sem si rekel: "Mah, saj nisem popil tako veliko, da se ne bi mogel pripeljati teh nekaj metrov...". A prav tistih nekaj metrov je bilo zame usodnih. Prehitro sem pripeljal v zadnji ovinek pred domom. Posledice neprilagojene vožnje v vinjenem stanju vozim s sabo na vozičku.


Janez Hudej

Rohnenje motorja, visoka hitrost in cviljenje gum me niso prej pripeljali do doma. Nasprotno. Pot se ni nikoli končala, ker je bila prekinjena v gozdu pod cesto, kjer sem nezavesten obležal pod razbeljenim motorjem. Potem, ko sem se po mnogih dneh prebudil, je bila prva novica, ki se je spomnim: »Fant, nikoli več ne boš hodil!«


Franc Ivenčnik

Bilo je lepo majsko jutro, ko sem se odpravil v službo z motorjem kot po navadi, a na cilj tokrat nisem prišel. Na poti sem imel nesrečo. Na blagem levem ovinku je nasproti vozeče vozilo prehitevalo, kateremu sem se umikal ter zapeljal s ceste in trčil v reklamno ploščo ob cesti. Še dobro, da sem uporabljal čelado. Obležal sem nezavesten, prebudil pa sem se ob prevozu v bolnišnico. Imel sem močan pretres možganov in nekaj udarcev. V bolnišnici sem ostal nekaj dni, nato še dober mesec bolniške in nazaj na delo. A težave so se pojavile takoj zatem, saj sem občutil mravljince v kolenu in začel sem se spotikati. Bile so še naprej iz leta v leto večje, sledilo je slabšanje mojega stanja, ki me je posedlo na voziček na ročni pogon, katerega pa nisem mogel dolgo uporabljati, saj so me vedno bolj zapuščale roke, tako da danes za premikanje uporabljam voziček na elektromotorni pogon. Ko danes razmišljam o moji poškodbi prihajam do zaključka, da sem bil morda premalo vztrajen pri začetnih težavah, saj bi se danes z aparaturami, ki so na voljo medicini lažje prišlo do zaključne diagnoze.


Jože Ovčar

Zelo dobro sem poznal ceste in cestnoprometne predpise, saj sem jih kot voznik avtobusa moral dosledno upoštevati. Poznal sem celo slovenijo, pa tudi nekaj Evropskih cest sem prevozil. Ko pa sem imel malo časa, sem se odpravil na potet z motorjem. Ker sem si ustvaril družino, sem se odločil, da bom motor prodal... "Mogoče ga bom kupil čez leta, ko bom malce starejši..." sem si rekel in se odpeljal na zadnjo vožnjo. Bila je dobesedno zadnja. Pri nizki hitrosti sem namreč zdrsnil iz ovinka in si poškodoval hrbtenjačo.


Vesna Novak

Tik pred koncem poletnih počitnic in začetkom študija sem sobotni večer želela preživeti na pijači pri prijateljici, nato pa se odpraviti še do svojega fanta. Ker me je prijateljica nagovorila še za eno pijačo, sem se usedla v avto z njenim znancem. Med pogovorom v avtu sem pogledala naprej, zagledala zadnje zavorne luči vozila in že je bilo prepozno! Voznik se je zaletel v stoječ tovornjak, ki je čakal v koloni. Bil je vinjen, a midve tega nisva opazili. Tega dne se nisem videla s svojim fantom, pa pa zaradi hude telesne poškodbe pristala v bolnišnici... Po dolgi in težki rehabilitaciji mi je uspelo, da lahko hodim s pomočjo bergel.


Barbara Slaček

Ravno sem zaključila s šolanjem, si poiskal službo in si ustvarila dom. Nesreča pa ni počivala, ko smo nekega zimskega večera s prijatelji, zaradi neprilagojene hitrosti in spolzkega cestišča, z avtom zdrsnili z ovinka. Takrat bi me varnostni pas rešil marsikatere tegobe, ki jo danes živim. Utrpela sem številne, skoraj usodne, notranje poškodbe, a zlom hrbtenice je bil tisti, ki me je zaznamoval za celo življenje.


Klaudia Pinterič

Odraščala sem ob avtomobilih, motorjih, ... naredila, prevozila ogromno kilometrov od Finske do Albanije.
Bila sem mlada ženska s postavljenimi cilji, ki sem jih hotela doseči, imela mlado družino... Potem pa le 20 km od doma, se usedeš v avtomobil kot sovoznik in se prebudiš 1 mesec po nesreči iz kome, zavedaš pa se še veliko pozneje...da si postal paraplegik in to ne po lastni krivdi!


Denis Šebjan

Prometno nesrečo sem imel z motorjem pri devetnajstih letih (leta 1993), v Murski Soboti. Z motorjem sem se peljal po glavni cesti, ko mi je zaprl pot  voznik osebnega vozila, ki je pripeljal s parkirišča, moram pa priznati, da sem tudi sam vozil prehitro za naselje, kjer je bila takrat omejitev 60 km/h. V prometni nesreči sem imel hude notranje poškodbe, prav tako pa sem na kraju nesreče izgubil obe nogi pod kolenom, saj me je padec odnesel v kovinske varovalne ograje ob drevesu zraven ceste.

Po okrevanju v bolnišnici Murska Sobota,  so me zaradi vnetja krna leve noge prepeljali na Travmatološki oddelek Ljubljanskega kliničnega centra, nato pa še na oddelek Plastične kirurgije. Sledila je rehabilitacija v UZRI Soča, tam sem komaj dojel realno sliko in dejstvo, da sem lahko hvaležen, da se glede na poškodbe ni končalo hujše, da so izgube na srečo nadomestljive v primerjavi s poškodbo hrbtenice, glave ali pa z izgubo življenja, saj pravijo da imamo samo eno, to mi je bila tudi glavna motivacija za naloge, ki so me čakale in tudi za naprej.

Po končani rehabilitaciji, sem se moral prekvalificirati, saj dela, ki sem ga opravljal prej, strojni mehanik v domači obrti, ki se je razvila iz kovačije mojega pradedka, nisem mogel več opravljati, ker je bilo fizično in predvsem stoječe delo. Najprej sem končal srednjo ekonomsko šolo, delal v podjetju Mura d.d. trinajst let, med tem gradil hišo in se vpisal na višjo strokovno šolo v Murski Soboti in jo leta 2008 uspešno končal z diplomo. Tako sem se zaposlil v domu starejših občanov Radenci, kjer delam sedaj že eno leto. Moram omeniti tudi, da sem poročen, zaenkrat imava z ženo enega otroka.

Pri zelo dobri protetiki in moji vztrajnosti imam proteze, ki mi omogočajo »normalno« življenje, saj razen tega, da hodim tudi kolesarim, vozim še tudi motor, vendar ne več športnega, ker je preveč prometa na cesti in premalo kulture med vozniki. Zato bi tudi sam rad nekaj prispeval k večji varnosti v cestnem prometu, saj je vsako leto grozljiva številka smrtnih žrtev na naših cestah.


Vinko Hren

Moja nesreča z motorjem se je zgodila lets 1989, natančneje 26. Junija. Star sem bil dobrih 20 let, ravno sem prišel iz bivše vojske JLA. Ker nisem imel denarja za registracijo, sem se vozil kar z neregistriranim motorjem. "Saj ne potrebujem registracije," sem si mislil, "nam mladim se tako ne more ničesar zgoditi!" In glej ga zlomka, ravno meni, se je tako pripetila prometna nesreča z motorjem na poti v službo v Slovenske Konjice, v blagem levem ovinku. Neznani, nasproti vozeči voznik mi je zaprl cestišče, a sem ga poskušal obvozit po drugi strani, vendar sem zaradi peska ob robu cestišča padel v obcestni jarek in obležal nezavesten. Nezavestnega me je po nekaj urah našel drugi voznik osebnega vozila, ki se je ravno pripeljal mimo, mi takoj nudil prvo pomoč in poklical reševalce in policijo. Sam povzročitelj je ob dogodku iz kraja nesreče pobegnil, a ga nikoli niso izsledili. Po dveh mesecih so me prestavili na dodatno rehabilitacijo v UZRI Sočo, kjer sem izvedel, da ne bom nikoli več hodil, saj je bila v prometni nesreči prekinjena hrbtenjača. Tako se je začela moja dolgotrajna rehabilitacija, kjer je zaradi nenehnih bolečin čez eno leto sledila še dodatna operacija na hrbtenici.

Nisem obupal. Začel sem se ukvarjati s športom - atletiko, maratoni, plavanjem in košarko, hodil sem tudi na športna tekmovanja v tujino. A moj cilj ni bil le šport, želel sem si ustvariti tudi družino. Kjer je volja in vztrajnost, tam lahko tudi uspeš.


Simon Gračner

Kot že velikokrat poprej, smo se tisto soboto, 28. maja 2006 s prijatelji odpeljali s štirikolesniki raziskovat okoliške hribe. Malo pod Svetino sem se po spletu okoliščin s štirikolesnikom bočno prevrnil in se še nekaj časa kotalil po hribu navzdol. No, od tistega trenutka naprej je moj spomin precej zamegljen....zbudil sem se šele 14 dni kasneje privezan na posteljo v Bolnišnici Celje. Polomljenih sem imel en kup kosti, poškodovana pljuča in vranico, najhujša poškodba pa je seveda poškodba prsnih vretenc in posledično hrbtenjače. Diagnoza: paraplegija - za večino ljudi samo beseda, za nas paraplegike pa povsem drugačen način življenja... Po treh mesecih zdravljenja v bolnišnici sem rehabilitacijo nadaljeval na Inštitutu za rehabilitacijo v Ljubljani, kjer sem ostal 5 mesecev. Ko sem končno spet prišel domov, pa se je prava rehabilitacija (tista življenjska) šele začela...

Zdaj, po skoraj petih letih po nesreči, lahko rečem, da živim zelo podobno življenje kot pred nesrečo, le na malo drugačen način...vedno je potrebno situacijo, kakršnakoli že je, obrniti v svoj prid...ali kot pravi pregovor: Če ti življenje ponudi limone....si naredi limonado!


Ivo Ozebek

Na lepo marčevsko nedeljo, ko sem imel za sabo že precej prevoženih kilometrov, sva se s prijateljem pozno zvečer vračala proti domu. Bil sem že precej utrujen in zaspan, nato pa se mi je začelo še dremati. Ker sem bil zaspan, sem še pospešil, saj sem mislil, da bom tako bolj pozoren na dogajanje na cesti in se mi bo manj dremalo.

Vendar pa sem v desnem ovinku zapeljal čez robnik. Na levem boku sva drsela po cesti na drugo stran vozišča in trčila v zaključek obcestne ograje, dvignilo naju je v zrak in pristala sva na strehi, na travniku ob cesti. Medtem, ko jo je prijatelj odnesel z nekaj urezninami in udarci, sem jaz ostal vkleščen v vozilu med sedežem in streho. Reševalci so me iz avtomobila rezali. Bil sem pri zavesti, nisem pa čutil nog, zato so me odpeljali v Ljubljanski klinični center, kjer so me tudi operirali. Zaradi zloma 8. in 9. prsne vretence sem postal invalid paraplegik


Franc Žiberna

V času pred nesrečo sem bil zaposlen pri Cestnem podjetju Maribor kot vodja operative in gradbišča. Veliko sem potoval po severovzhodni Sloveniji in bil pri tem zelo izpostavljen prometu. Usodnega 6. Avgusta leta 1977 pa sem se odločil družino popeljati na izlet v Slovenske gorice. Izlet s sinom, ženo ter psičkom se je končal s prometno nesrečo, ko sem z avtom zapeljal v jarek na drugi strani ceste. Dobil sem močan močan udarec v prsni koš. To je vse, česar se spominjam.

Ko sem kasneje v rešilnem avtomomobilu prosil reševalca, da mi popravi viseče noge in mi je odgovoril "Vse je v redu", sem se prestrašil. "Enostavno ne čutim nog", sem si ponavljal. Nato so prišle na vrsto večtedenske muke v bolnišnici, nastopile so neznosne bolečine v hrbtnem delu, psihične napetosti in ubijajoča negotovost. Kriza se je stopnjevala, ko sem se zavedal, da nikoli več ne bom hodil. Trajala je ves čas okrevanja v bolnici, vse do težko pričakovanega odhoda v UZRI Soča v Ljubljani. Takrat sem ponovno začel upati, toda prvi stik s sotrpini, ki so živahno in bučno sprejeli mojo namestitev, je dokončno odpihnila vsako upanje na mojo korakanje na tem svetu.


Jože Flere

Pred nesrečo sem skrbel za domačijo, dela je bilo vedno veliko, saj smo doma imeli žago. Nekega večera sem zaradi neprilagojene hitrosti in v izogib čelnemu trčenju v ovinku zapeljal s cestišča. To je bilo zame usodno. Hudo sem si poškodoval vratno hrbtenico in postal tetraplegik.

Po nesreči se preživel štiri mesece v bolnišnici in še dodatnih sedem na rehabilitaciji na IRSR v Ljubljani. Kljub naporu zdravnikov sem ostal vezan na invalidski voziček. Kmalu sem se začel ukvarjati s športom in v lanskem letu na paraolimpijskih igrah v Pekingu osvojil srebrno medaljo v metu diska. Danes mi veliko pomeni, da lahko še vedno vozim avto, saj mi daje tisto mobilnost in neodvisnost, ki je zaradi invalidnosti nisem imel.


Uroš Dragičevič

Malo pred mojim osemnajstim rojstnim dnevom sem se po zabavi s prijatelji odpravil domov s fantom, ki je že krepko pogledal v kozarec. Vozili smo se zelo hitro, po podatkih policije, ki je opravila raziskavo na mestu nesreče, okoli 200 km/uro. 31. januarja 1997 sem bil na poti domov, naslednja stvar, ki se je spomnim, pa je Bolnica Celje, kjer sem se zbudil iz kome po 21 dneh. Z grozo sem ugotovil, da je nekaj hudo narobe z mano. Noge so me zelo bolele in nisem mogel govoriti. V Bolnici Celje sem ostal 8 mesecev, kjer sem prestal več operacij nog, glave in trebuha. Kasneje sem šel v Rehabilitacijski center Soča, kje sem se moral naučiti vse od začetka, držati žlico v rokah, se obleči, voziti z vozičkom, se naučiti abecedo, pisati, govoriti, …

Po 10 mesecih so mi na Kliničnem centru v Ljubljani operirali noge – kite, da bi lahko zopet hodil. Po končani operaciji sem se vrnil zopet na Sočo, kjer sem se zopet naučil postaviti na noge in hoditi.


Matej Lednik

Niti v najhujših sanjah si nisem predstavljal, da se mu bo življenje leta 1994 naenkrat obrnilo na glavo. Nekega septembrskega dne se je s svojim rdečim Renaultom nić hudega sluteč vozil protu  Vrhniki, ko je mlad neizkušen šofer trčil vanj pri prehitevanju. Nesreče torej ni zakrivil sam, se pa tisti dan ni privezal kar je povzročilo zlom hrbtenice - paraplegija in priklenjenost na voziček za vse življenje.


Žiga Breznik

Niti v najhujših sanjah si nisem predstavljal, da se mu bo življenje leta 1994 naenkrat obrnilo na glavo. Nekega septembrskega dne se je s svojim rdečim Renaultom nić hudega sluteč vozil protu  Vrhniki, ko je mlad neizkušen šofer trčil vanj pri prehitevanju. Nesreče torej ni zakrivil sam, se pa tisti dan ni privezal kar je povzročilo zlom hrbtenice - paraplegija in priklenjenost na voziček za vse življenje.


V svoje vrste vabimo vse, ki se želijo pridružiti gibanju "Še vedno vozim - vendar ne hodim".

Preberite si, kako se nam lahko pridružite